Pred vami je moj prvi zapis. Vsem bralcem in tistim, ki mi sledijo, se želim najprej na kratko predstaviti in s tem dati mojim naslednjim zapisom nekakšen uvod. Verjamem, da bo tako spremljanje mojega doživljanja in napredka v kolesarstvu bolj osebno in lažje razumljivo.

O meni

Star sem 23 let in šport predstavlja velik del mojega življenja. Celo življenje živim v Kamniku, kjer sem odraščal v družbi dveh bratov. Dolgčas nam ni bilo nikoli in prepričan sem, da smo skupaj s sovrstniki iz okoliških ulic marsikateremu sosedu dvigovali pritisk. Če niso letele žoge v rože in solato, pa so letela kolesa v ograje, včasih tudi mi sami v žive meje. Poleti so bile ulice naše cele dneve, pozimi smo potlačili sosednji breg ... dolgčas nam zagotovo ni bilo nikoli. Sam sem bil vedno bolj živahne narave, kar je vodilo do neizogibnih "testov". Po pravici povedano so bile to lumparije. "Teste" sem opravljal tudi pri bolj resnih zadevah in gradnja domače hiše je bil začetek tovrstnih testov, vsaj kolikor se spomnim. Eden takšnih je bil zagotovo pitje razredčila za barvo. Ja, ja, mulc prismojen ... kdo pa nalije razredčilo v plastenko od ledenega čaja?!?! Ups ... sledila je ena zabavna noč na opazovanju v bolnici. Nič takega. No, zadnji tovrsten "test" pa je bil uporaba pištole za purpeno. Rekel bom samo to ... obisk frizerja takoj isti dan in luščenje obraza še skoraj cel mesec. To je bil rezultat testiranja. Se zgodi.

Začetki moje športne poti segajo v predšolski čas. Začeti moram pri šestih letih. Prvi šport je bil (kaj pa drugega?) nogomet. Treniral sem ga dva meseca, potem pa sem ugotovil, da je to preveč normalen in premalo adrenalinski šport zame. Sledil je break dance, kjer sem se kar dobro našel, a sem moral prenehati s treningi po dveh letih zaradi selitve plesne šole. V zadnjih mesecih pred zaključkom break dance-a sem velikokrat hodil opazovati starejšega brata na treninge smučarskih skokov v Mengeš. Tam me je ves čas zbadal takratni predsednik kluba in me nagovarjal, naj še sam začnem trenirati smučarske skoke. Posledica nagovarjanja je bila, da sem dobesedno nenehno težil staršem, naj mi pustijo biti skakalec in seveda, trmast kot sem, dosegel svoje in začel s treningi smučarskih skokov.

Smučarski skoki in nordijska kombinacija

Skakalni začetki so bili obetavni, šlo mi je super, potem je prišla puberteta ter malo najstniške lenobe (če sem iskren) in moji rezultati so šli navzdol. Zanemarjanje vadbe gibljivosti, hitra rast in vse postavljeno za dobre skoke se je podrlo. Nekaj let sem se še mučil s treningi, nato pa prišel do roba motivacije in hotel zaključiti skakalno kariero. Takrat pa je odlična ideja mojega klubskega trenerja, da bi se preizkusil v nordijski kombinaciji (torej dodati skokom še tek na smučeh), rešila nadaljevanje moje športne poti. Moja ljubezen do smučarskih skokov ni ugasnila, zato sem z veseljem zgrabil priložnost. Iz leta v leto sem stopnjeval rezultate in vsako leto posvečal več pozornosti vsem delom vrhunskega športa. Najprej treningi, potem gibljivost, nato prehrana, regeneracija, pa spanec, sledile so masaže ... pravi celostni pristop k športu. Rezultatska krivulja je šla navzgor, moja samozavest in moja "vera" v lasten uspeh v tem športu pa navzdol. Nenadna oznanitev konca športne poti v nordijski kombinaciji je bila šok za vse moje bližnje. Kar nekaj pregovarjanj je bilo s strani vseh, ki jim ni bilo vseeno, ampak kot sem že rekel ... trmast sem in ko se nekaj odločim, je to to.

Faks in šport

Pot me je naprej vodila na faks, kjer sem oktobrske dni prvič po šestih letih preživel v predavalnici/razredu in ne na treningih/tekmah. SEDE. SKORAJ NEPREMIČNO. ZUNAJ SONCE ... lahko si predstavljate, da se je v moji glavi odvijal sto in en scenarij, kaj vse bi lahko počel zunaj na sončku. Za sabo sem imel testiranje na kolesu na DIF-u, ki smo ga šli izvajati na pobudo prijatelja (postal je moj prvi kolesarski trener) in moje sedanje menedžerke. Lahko ugibate, kaj se je zgodilo v teh sončnih oktobrskih dneh v študijskih klopeh.

Mislim, da ne rabim razlagati, da je faks šel po zlu, kolesarjenje je bilo v planu vsak dan, jaz pa spet srečen in v iskanju pravega ritma za celostni pristop k športu. Z novim letom me je pod okrilje vzel Kolesarski klub Nova Gorica. Plane treninga mi od januarja dalje piše trener novogoriške kolesarske ekipe mebloJOGI. Čez zimo sem dobesedno zmrzoval na treningih, a kljub temu užival in vsak dan z veseljem sedel na kolo, ter opravil kar je bilo na planu tisti dan. Po dolgem času sem na treningih spet užival in čutil pravi zagon, kar mi je manjkalo v zadnjih dveh letih kot kombinatorec. Sama sreča me je bila, kar so opazili tudi moji domači in najbližji.

Prva kolesarska tekma

Tako smo prišli do bistva prvega zapisa ... kako vidim prvo polovico prve sezone v kolesarstvu. Sezona bi se morala začeti že v aprilu z dirko v Prekmurju. Vendar me je ravno v tednu pred dirko zdelala bolezen in svojo prvo tekmo sem moral prestaviti na začetek maja. V nedeljo, 12. maja, je bila na sporedu dirka v Voklem pri Kranju in komaj sem čakal, da doživim kolesarstvo na način, kakršen mi je v športu najljubši ... tekmovalen, poln borbenosti in želje po učenju ter nabiranju izkušenj. Dan je bil vse do deset minut pred startom navaden. Oblekel sem se v kolesarski dres, si dal na glavo čelado in očala ter šel na kolo. Tokrat je bilo to pač ogrevanje pred tekmo in ne trening, a počutil sem se precej normalno. Potem pa je sodnik na dirki začel poimensko klicati tekmovalce na start in ob pogledu na kolesarski računalnik mi je bilo jasno, da je adrenalin "vsekal na polno". Srčni utrip je bil višji kot med ogrevanjem, roke so se mi tresle kot še nikoli. In končno start ... prva vožnja v skupini v kolesarstvu v mojem življenju, vsi okoli mene z resnimi obrazi in polno koncentracijo gledajo naprej, kaj se dogaja. Meni pa skoraj nič ni bilo jasno ... nisem vedel, kdo beži, če sploh kdo, koliko jih je spredaj, koliko so spredaj. TEMA. Drugi krog in že sem priča prvemu padcu, zapeljemo se mimo kolesarja na tleh kot da nič ni bilo. Še sam nisem reagiral na vse skupaj, želel sem samo ostati s skupino. Kot da vse skupaj zame ni bilo dovolj novo, razburljivo in kaotično, nam jo je zagodel še dež. Kljub vsemu sem tekmo preživel brez padca in brez živciranja drugih, izkušenejših kolesarjev. Zadnji krog sem poskusil pobegniti glavnini na mestu, kjer smo v prejšnjih krogih vedno nekoliko upočasnili. Sam skočim mimo skupine, zadaj zaslišim glasen pok, za njim še enega in še enega ... očitno so se ostali pognali za mano in so pri tem nekateri zapeli. Priznam, da nisem vedel, da je pokanje karbona tako glasno. Po nekaj sto metrih močnega pritiskanja na pedala se ozrem nazaj in vidim tri kolesarje ter si mislim: "Cele skupine pa že ne bom vlekel!". Mimo pripelje prvi kolesar in mi glasno reče, da če že skočim, naj peljem naprej na polno. Še en pogled nazaj, tokrat bolj osredotočen, mi da vedeti, da sem s sabo potegnil samo še štiri oziroma pet kolesarjev, preostala skupina pa je ostala zadaj. Skupaj smo kolesarili do cilja in tako sem zaključil prvo dirko v življenju. Moker, premražen in praznih nog, obenem pa navdušen in nasmejan do ušes.

Majske tekme

Maja sem imel na planu tri tekme, vse na nedeljo in vse so bile zame učne urice. Prva je za mano, sledila je dirka za pokal Komende. Blizu doma, na cestah, ki sem jih prevozil neštetokrat. Počutje pred dirko je bilo dobro, samozavest visoka, morda previsoka. Vse je šlo super tja do desetega kroga od osemnajstih. Pospeševanje iz ovinkov na krožnih dirkah je silovito, predvsem, če si preveč v zadnjem delu skupine (kar mi je šlo res dobro, haha). Vozil sem se preveč zadaj in nenehni sprinti iz ovinkov so pustili posledice. Na enem izmed teh ovinkov vstanem in pritisnem na pedala, kot vsak krog poprej, potem pa BUM ... krč v meča ... prsti na nogi so šli povsem dol, kljub moji borbi, da jih pritegnem nazaj v normalen položaj pedaliranja. Celih 250 metrov nisem poganjal, da sem uspel usposobiti mišice v mečih. Končno mi uspe, a kaj, ko je bila skupina že vsaj 500 metrov naprej. Rečem si: "Jah, na vse ali nič!" in začnem loviti skupino. Krog in pol lovim ter končno ujamem skupino, vendar na istem ovinku, kjer me je prej zagrabil krč, skupina spet silovito pospeši in seveda ji skušam slediti. Ne gre, noge ne dajo. Usedel sem se nazaj na sedež in nemočno gledal skupino, kako se je odpeljala. Tisti dan moje noge niso mogle dati od sebe več kot to, kar so. Do konca dirke sem peljal v najvišjem možnem tempu glede na boleče noge in čez cilj pridem dobro minuto oziroma dve za glavno skupino. Še ena lekcija več zame ... prehrana očitno ne ustreza. Nekaj čez teden najbrž ni bilo okej. "Bom popravil, da se ne zgodi več!", si rečem.

Prvi granfondo

Tretja tekma v maju je bil Granfondo Nevio Valčić v Medulinu. Prva, ki je nismo vozili v krogih. Prvih osem kilometrov zaprte vožnje, postavljen sem res butasto, na repu skupine. Tekma se odpre in glej ga zlomka, skupina se pretrga. Ostanem zadaj in vidim, da večina ni sposobna ujeti vodilne skupine. Sledil je približno 10 kilometrov dolg samostojni lov. Čez Pulo sprintam kot zmešan in malo pred Fažano končno ujamem skupino. Že tam sem izmučen in vse, kar sem lahko razmišljal je, kako hudiča bom zdržal še preostalih 85 kilometrov. Pa moram reči, da mi je presenetljivo dobro uspevalo. Na klancu, edinem, ki je bil na dirki, se seveda skupina popolnoma razdre. Najmočnejše skupinice približno petih kolesarjev nisem moral držati, prijel pa sem lahko drugo skupino. Kakšnih deset nas je bilo na koncu spusta skupaj in pognali smo se v lov za vodilnimi. Naslednjič smo vodilne videli na cilju. Ni nam jih uspelo ujeti, tudi pravega sodelovanja med nami v lovu ni bilo. V ciljnem sprintu so me prehiteli vsi iz moje skupine, saj moje noge enostavno niso imele več moči za pravi sprint. Rezultatsko sicer nisem bil uvrščen slabo, a po tekmi sem bil jezen sam nase zaradi prvih kilometrov dirke. Zopet lekcija, ki je ne bom pozabil. Po tekmi pa je moje telo za nekaj ur totalno odpovedalo. Nisem uspel najti položaja, v katerem mi ne bi bilo slabo. Straniščna školjka je bila tisti čas moj največji prijatelj. Prišel sem do ugotovitve, da mi očitno določene tablice ali geli, ki jih jem med dirko, ne ustrezajo in da bo potrebno preštudirati in odpraviti ta problem.

Tekem poln junij

Junija me je čakalo pet dirk in sicer: kronometer v sklopu Maratona Franja, za tem Velika Franja, Argonavtski maraton na Vrhniki, Vzpon na Kal in Pokal Občine Šalovci. Gremo kar po vrsti.

Na intenzivnejših treningih pred temi tekmami preizkušam različne kombinacije ploščic in gelov ter najdem krivca za svoje težave po Granfondu. Gele, ki sem jih uporabljal, moj želodec ni najbolje prebavljal, zato sem iskal, zame osebno, ustreznejše. Vse to bi moral poskusiti že prej, a sem bil očitno tako navdušen nad vsem skupaj, da mi sploh ni prišlo na pamet ... bravo, Leon, bravo ...

Maraton Franja, največji kolesarki dogodek v Sloveniji za amaterje, veliko kolesarjev, še več gledalcev. V petek sem se najprej preizkusil v kronometru in takoj razumel, zakaj veliko kolesarjev pravi, da je to mučilnica. Že sam položaj na kolesu je tako prisiljen in ekstremen, da boli. Ko pa je v tem položaju treba iti na polno in dati od sebe vse, brez zavetrja in taktiziranja, takrat pa peče celo telo. Še danes ne vem, kaj me je na kronometru bolj bolelo ... noge ali vrat. Vsekakor zanimiva izkušnja, ampak pomembnejša dirka zame tisti vikend je bil nedeljski maraton. Dolžina 156 kilometrov, 1200 metrov višincev, skratka dirka, kakršne še nisem vozil.

Tokrat me ni zaneslo že od starta in vozil sem se dovolj spredaj. Lepo držim skupino in "počivam" znotraj nje. Malo naprej od Brezovice pred mano nekdo pade, podre kolesarja na levi, tisti še enega naprej in kot domine pade okoli deset kolesarjev. Sam po desni obvozim padec in grem naprej. Po skupini se razširi vonj po zažganih zavorah ... pregret karbon res smrdi. Nekako pozabimo na padec, kaj pa hočeš, tekma gre dalje, in nadaljujemo proti prvemu klancu dirke, vrhniškemu klancu. Še en otok na cesti, da začnemo pedaliranje v klanec in potem ... ponovno pokanje karbona, kolesarji na tleh, enega kolesarja vidim kako pada in s hrbtom prileti direktno na robnik ... in vse to se zgodi praktično pol metra pred mano. Spet nisem vedel, kako mi je uspelo odviti in ne pasti, a ni bilo časa razmišljati o tem. Skupina se rahlo odpelje in v prvi polovici vrhniškega klanca lovim priključek z njimi. Uspe mi brez večjih težav. Znotraj skupine v zavetrju se peljem do Kalc in potem se počasi začne spust proti Idriji. Sam nisem ravno počasen spustaš, a očitno so bili pred mano na spustu trije ali štirje, ki niso upali slediti tempu skupine. Skupina se odpelje, mi pa ostanemo zadaj in takoj, ko se spust konča, jih začnemo loviti na polno. Lepo smo se menjavali in vsi prispevali v lovu. Do Cerknega jih ravno dobro ujamemo. V tistem trenutku sem že mislil, da mi sploh ne bo uspelo prilesti na Kladje, saj so me noge zaradi lova kar dobro pekle. Imel sem še toliko časa, da sem nekaj pojedel in malo spočil noge. Potem pa vzpon na Kladje. Peljem v klanec in prehitevam enega za drugim iz skupine. Najboljši se sicer odpeljejo, jaz pa peljem svoj tempo in ne zaostajam prav veliko na vrhu. Kmalu po koncu spusta iz Kladij pa mi je bilo jasno, da sem si na klanec zadal prehud tempo ... noge so prazne, dajejo me krči, sam vozim po dolini z vetrom v prsa ... katastrofa. Mimo pride skupina ... samo pogledal sem lahko, kako so se odpeljali. Isto je bilo z drugo skupino, tretjo pa le uspem prijeti. Ta skupina me je ujela ravno na koncu Škofje Loke in z njimi sem se peljal vse do Tacna. Tam so se znotraj skupine začeli napadati, sam pa sem odpadel in se sam pripeljal v cilj. Razočaranje je bilo veliko. V naslednjih dneh pretuhtam in analiziram dirko, iz nje prepoznam koristne lekcije in pozabim ostalo. Življenje gre naprej, dirk je še veliko. Sezona je še dolga in verjetno se mi bo še zgodilo, da se bom tako uštel. Zakaj bi si zato s tako tekmo belil glavo še teden, dva ali tri? Iz dirke vzemi, kar je koristnega in pozitivnega ter pozabi negativno. To je moja filozofija še iz časa tekmovanj v nordijski kombinaciji.

Argonavtski maraton

Ponovno spočit in zbran, sem se vikend po Franji odpravil na Argonavtski maraton na Vrhniki. Dirka v dolžini 80 kilometrov in okoli 1300 metrov višincev. Cel teden sem pazil kaj jem, koliko jem, kaj pijem, koliko pijem, kdaj hodim spat, saj sem želel najti rutino, ki bi mi najbolj pomagala v prihodnosti. In na nedeljsko dirko sem šel pripravljen. Bil sem naspan, noge so bile super in prvič v celi sezoni sem bil mentalno res v pravem stanju (brez strahu, samozavest pa na ravno pravem nivoju). Dirka se je začela umirjeno in v lepem konstantnem tempu ... do prvega klanca. Tam pa, kot je tudi prav, se je vse postavilo na glavo. Nastale so male skupinice, ki so skupaj premagovale višino in stiskale zobe. Pristal sem v drugi skupini, saj so bili tisti najmočnejši ravno malo prehitri zame. Lepo sem zastavil tempo in priplezal na vrh klanca, nato pa je sledil spust. Plan je bil, da se na polno vržem v spust in ulovim prvo skupino. Bili so malo predaleč, oziroma je bil spust prekratek, da bi lahko nadoknadil zaostanek. Nekje sredi spusta sem pogledal nazaj, kje so fantje z moje skupine ... njih sicer nisem videl, toda ko sem spet pogledal naprej, zagledam veverico (niste pričakovali tega, kajne), ki se ni mogla odločiti ali bi šla čez cesto ali nazaj in v gozd. Zaradi njenega obotavljanja sem moral malo vstati s "štange". K sreči sva se hitro zmenila ... ona nazaj v gozd, jaz pa "na polno" v dolino. Na ravnini sem sklenil, da je bolje počakati skupinico treh, ki so bili kakšnih 20 ali 30 sekund za mano, saj je bilo še nekaj kilometrov ravnine do cilja. Skupaj smo prišli v cilj. Ta tekma je bila prva, kjer sem res zadovoljen s pokazanim in vesel tekme, še malo bolj pa sem se veselil sence - tisti vikend je bil ravno vročinski val in bilo je neopisljivo vroče.

V klanec in na državno

Prišel je čas tudi za prvo dirko, ki gre čisto in samo gor. Kal sicer ni neka visoka gora, je pa v Zasavju, kar pomeni samo eno ... STRMINA, DA TE KAP! Najbolj obžalujem, da si nisem šel prej pogledat klanca, ker če bi vedel kaj me čaka, bi ga v startu vzel malenkost bolj z rezervo. Tako pa sem se zagnal kot svinja v buče in kmalu skoraj obležal kot svinja v blatu. Peklo je, bele pike sem videl ali pa črne ... ne vem točno. Na vrhu pa sem vseeno hotel kar takoj še enkrat prevozit klanec, ker sem bil prepričan, da to ni najhitreje, kakor lahko pridem gor. Kratka in brutalna dirka, to je vse kar lahko rečem.

Za konec junija sem imel v planu Pokal Občine Šalovci. Dirka je hkrati štela za amatersko državno prvenstvo, kar ji je dalo še dodaten čar. Zjutraj sem se odpravil na pot in, ker ne znam priti do Šalovcev, uporabim navigacijo. Res nisem vedel, da so v Prekmurju dvojni Šalovci. Ja, prišel sem v napačne ... samo za 60 kilometrov sem zgrešil prave. Imel sem uro in pol časa, da najdem prave Šalovce in po informaciji na navigaciji sem imel do tja eno uro in deset minut. Ob predpostavki, da se ne izgubim več, da ne bo kje kolone ... DRAMA! Nekako le uspem priti pravočasno, se hitro preoblečem, medtem mi menedžerka prinese startno številko. Vse hitro vržem nase in se odpravim na start. Neogret. Bom pač vozil prva dva kroga kolikor se bo dalo na "izi". Dejansko mi je uspelo, toda uspešen pobeg se je v tem času že formiral. Sam do takrat niti nisem vedel, kako sem, če sem močan ali ne. No, po dirki sem bentil, ker sem se med dirko počutil vrhunsko in sem vsemu dogajanju z lahkoto sledil. Zadnji krog sem precej časa vlekel glavnino in na koncu je prišlo do sprinta. Očitno je sedaj že klasika, da kolesarji padejo direktno pred mano. Res, da je bil tokrat to kolesar pred mano in tistim, ki je prvi padel, pa vseeno sem bil precej blizu. Prvi pade, kolesar pred mano direktno v njega, pade, sam pa zopet nekako uspem odviti, zapeljem okoli in nazaj v sprint. Končno sedmo mesto, kar, če pomislim, ni niti slabo, a kaj ko sem se počutil veliko bolje kot za sedmo mesto ... Pa spet nimam kaj ... je kar je, dvignil sem glavo in šel naprej.

Domača dirka

Tokrat v prvo tekmo julija in zadnjo tekmo prvega dela sezone. Prav ste uganili ... Maraton Alpe. Praktično domača dirka. Dirka dolga 130 kilometrov, 2000 višinskih metrov, cesta čez prelaze Jezersko, Pavličevo sedlo in Črnivec.

Uvodni kilometer skozi center Kamnika je bil v zaprti vožnji in že tam vidim prvi padec. Priznam, nisem si mislil ravno lepih stvari o kolesarju, ki je padel. Padec po lastni krivdi in zaradi brezvezne poteze, ki mu tudi ob uspešni izvedbi ne bi prinesla več kot treh metrov prednosti. Šli smo dalje in do začetka klanca na Jezersko dirka ni bila nič posebnega. Ko se je cesta postavila navzgor, se je dirka pravzaprav šele začela. Odločen sem bil, da ne glede na to, koliko bom zaostal, peljem svoj tempo do vrha Pavličevega sedla. In to tudi naredim. Zaradi tega gre tri četrtine kolesarjev mimo mene že na poti na Jezersko. Po parih kilometrih vzpona, sam v istem tempu od začetku vzpona, začnem pridobivati mesto za mestom in na vrh pridem precej bolj v ospredju, kot sem začel. Spust z Jezerskega po lepi cesti je potekal kar mirno, z izjemo enega ovinka, kjer sem že čutil, da mi je sprednje kolo rahlo začelo zdrsavati. Na srečo dovolj hitro reagiram, da ne padem in gremo dalje. Na Pavliča pa se je zabava končala. Tisti zid od klanca in pripekajoče sonce ... noro. Začnem voziti v klanec mimo enega izmed tekmovalcev, ki prime in pelje ob meni ter mi po nekaj trenutkih reče: "A v takem temu misliš do vrha?", sam pa suvereno odvrnem: "JA!" in se odpeljem naprej. Me je ravno prav podžgal, da sem dvignil tempo samo zato, da ga ne bom imel zraven. In nadaljujem v tistem tempu do vrha.

Na spustu se je formirala super skupina desetih do petnajstih kolesarjev in bili smo prva zasledovalna skupina. Super, sem si mislil, sedaj imam precej olajšano pot čez Logarsko dolino, kjer vedno, ampak res vedno, piha v prsa. Skupaj smo začeli vzpon na Črnivec in počasi smo odpadali eden za drugim. Sam sem vedel, da sem že na meji, zato sem popustil in nadaljeval v tempu, ki je bil bolj pravi zame. Na vrhu Črnivca ujamem sotrpina za spust do Kamnika. Skupaj sva drvela navzdol in ujela še enega kolesarja ravno ob koncu spusta. Skupaj smo se lotili še zadnjih štirih kilometrov in ob eni od menjav se spogledamo, ko eden od njiju reče: "Koga bo najprej krč?". Zasmejimo se, saj smo bili vsi na koncu z močmi in tik pred tem, da nas zagrabijo krči. Zadnji kilometer sem prevozil tako počasi kot še nikoli. Krč me je zagrabil v stegno in do cilja sem vozil takole: en obrat ... pavza ... en obrat ... pavza ... en obrat ... pavza ... zagotovo je izgledalo smešno, a drugače ni šlo. Na srečo za nami ni bilo nikogar blizu in prišel sem v cilj malo za njima. Štiriindvajseto mesto absolutno in zopet sedmo mesto med amaterji. Sploh ni slabo za prve Alpe.

Zadovoljen s tekmo in izmučen do konca sem se odpeljal domov na piknik. Zasluženi čevapi, repetavke in kotleti. Ja, tudi pivo sem spil. Če "sede", pač "sede".

Na koncu

Tako nekako je potekal prvi del leta v kolesarstvu skozi moje oči. Veliko novega sem se naučil, veliko novega sem videl in zavedam se, da bo še veliko potrebno postoriti, da se dvignem na višji nivo. Pobral sem vse uporabno, se naučil in si to spravil globoko v spomin. Vse negativno, vse kar ni šlo po načrtih, pa je šlo v pozabo in se s tem ne obremenjujem.

Zdaj me čakata dva tedna trdega treninga, da se pripravim na drugi del sezone, v katerem me čaka nekaj vzponov, nekaj ravninskih dirk in med drugim tudi amatersko svetovno prvenstvo na Poljskem. Komaj čakam, da se zopet pojavim na startu, poln adrenalina in zagona. Preden pa se zopet podam na startno črto, pa me čakajo priprave v Dolomitih. Bormio ... here I come.