Že od nekdaj se spomnim, da so ljudje okrog mene radi hodili kolesarit v italijanske Dolomite. Tudi sam sem že bil tam in sicer leta 2008, ko smo šli, skupaj z dvema stricema in njunima družinama, na kolesarski dopust. Takrat sem bil še tako mlad, da nisem vedel, kaj bom zamujal z odločitvijo, da na dopustu ne bom kolesaril. Tako ali tako bi me ves čas čakali. Tisto leto smo se veliko premikali in spali v Pratu, Livignu in še v nekaj drugih krajih, ki se jih, iskreno povedano, ne spomnim. Pakiranje in prenašanje kovčkov non stop.

Letos sva s starejšim bratom že kmalu začela razmišljati o odhodu v Dolomite, jaz bi to vzel kot kolesarske priprave, brat pa bi zraven vozil kolikor bi lahko, saj je tudi sam kolesarski navdušenec. Ob moji prvi omembi tovrstnega »dopusta«, sva se takoj strinjala, da najdeva izhodišče za vse dni, da se ne bo potrebno seliti. Moja velika želja je bila voziti Passo Stelvio s Prata, ker mi je dih zastal že leta 2008, čeprav je bil iz avta videti precej lahek vzpon. Bratova želja pa je bila, da prevoziva strašni Mortirolo. Ni treba biti genij, da s pomočjo Google map ugotoviš, da ga ni čez izhodišča kot je Bormio. Tako je, po nekaj tednih usklajevan, kocka padla ... termin dopusta izbran.

Kakšen teden pred odhodom se je celotna ekipa za odhod izoblikovala. Pridružila sta se nama še bratova punca in mlajši brat. Pravzaprav je bil to družinski izlet in iskreno povedano, mi je tako čisto ustrezalo.

Dan 1

Jah, prav nič zanimivega. Vožnja dolga dobrih šestih ur in prav nič drugega. Res pa je, da smo si zaradi utrujenosti od potovanja (to je laž ... bili smo malce LENI) privoščili večerjo v bližnji piceriji. Na pogled prav nič posebna, ampak pica ...WOW ... ena boljših pic, kar sem jih jedel v svojem življenju. Če boste kdaj v Bormiu se ustavite v RISTORANTE PIZZERIA FIOR D'ALPE. BOMBA!

Dan 2

Valdidentro – Passo Foscagno – Passo d'Eira – Livigno – Passo Forcola – Tirano – Bormio – Valdidentro

No, tu pa so se začele razkrivati lepote Dolomitov. Za prvi prelaz, ki sva ga z bratom prevozila, si ne bi mogla izbrati boljšega. Lep konstanten klanec dolg dobrih 11km. Na vrhu je bilo sicer kar hladno, ampak bolj zaradi vetra kot zaradi nizkih temperatur. Pot naju je naprej peljala čez Passo d'Eira, ki je bil pravzaprav neke vrste vmesen »hupserček« glede na drugače dolge klance z veliko višine v Dolomitih. Nato pa spust v Livigno in postanek ob jezeru Lago di Livigno. Tam bi lahko presedel cel dan v tišini in gledal poglede, ki se ponujajo, pa me ne bi prav nič motilo, da bi zapravil cel dan za nič - če tem pogledom lahko kdo reče nič. Hitro sva nadaljevala po planirani pot, ker nisva bila niti na polovici zadane trase. Po poti do vrha Passo Forcola sva se nekajkrat srečala s kolesarji Astane, drugače pa sva uživala v pogledih, ki jih nudi ta košček sveta.

Sledil je spust do Tirana, kjer sva se dobila s spremljevalni avtomobilom, da sva nekaj malega pojedla in s sebe vrgla vsa toplejša oblačila. Do te točke je ves čas malo hladilo, tu pa je bila dolina, pod 1000 metri nadmorske višine in občutek je bil, kot bi prišel v savno. Nato pa po dolini od Tirana do Bormia. Na mapi je pot izgledala super – ves čas rahlo na gor in brez pretiranih naklonov ... DREKA ... rahlo izmučena sva prvič tisti dan oba tiho brcala v breg, dokler nisva imela vsega dovolj. Vroče je bilo kot pri norcih, veter nama je ves čas »pomagal«, da ne bi slučajno šla prehitro in sence skoraj ni bilo. No, pa sva, seveda z nekaj lepo obarvanimi pripombami, prišla v Bormio in do »doma« ni bilo daleč. Seveda zadovoljna z izbiro kroga, sva se odločila, da po tej dolini na gor ne greva več (haha). Lep prvi dan.

Na koncu je bilo prevoženih 128km in dobrih 2600 metrov vzpona.

Dan 3

Valdidentro – Umbraill Pass – Santa Maria – Prato allo Stelvio – Passo Stelvio – Valdidentro

Ena izmed mojih želja je bila z zadano traso ta dan izpolnjena. Vzpon na Passo Stelvio s strani Prata. Preden pa sem lahko premagal ta vzpon, sva se morala z bratom najprej povzpeti na Umbrail Pass iz Bormia. To je prelaz, ki gre od Bormia ves čas po isti cesti kot vzpon na Passo Stelvio, vendar 200 višinskih metrov pod njim zavije levo. Tam se spustiš v Santa Mario v Švici. Sam vzpon je bil res, res lep in nezahteven. Večino časa sva se pogovarjala in ugibala, če bo mlajši brat prišel pravi čas za nama. Uspelo mu je priti do naju, a sva ga spretno zaprla in tako prišla na vrh pred njim. Hitro sva se preoblekla, odtočila, in se podala v dolino. Ozka, pa vendar zelo pregledna cesta je omogočala, da sva se spustila hitro in varno. Vmes sam nisem najbolje čutil prstov na roki ... hladno je bilo, oblaki na nebu pa niso nič kaj pomagali, da bi bilo topleje. Odpeljala sva en kratek »kronometer« in prišla v Prato allo Stelvio. Sledila je kratka in hitra malica, potem pa legendarni vzpon (vsaj zame). Serpentin je bilo toliko, da ko sem videl prvo tablo s številom serpentin do vrha, sem se vprašal, če me res morajo »prcati« s tem. Rad vem, koliko je do vrha in kaj me čaka, ampak ta številka je padala res počasi. Ko pa se mi je odprl pogled na vseh zadnjih 20+ serpentin, mi je bilo čisto vseeno, kaj piše na tabli. Spektakularni pogled na cesto, ki se proti vrhu vije kot kača, je nekaj, kar ne bom pozabil do konca življenja! Pogled z vrha dol na te neštete serpentine pa je še boljši – ADIJO PAMET! Zanima me samo, kateri norec je pogledal po tej gori navzgor in rekel: »Tu bom naredil cesto!«.

Na vrhu sem počakal na brata, potem pa je sledil precej hiter spust v dolino ... približeval se je dež in nisva imela nobenega namena voziti po mokri cesti ... pa še uspelo nama je priti domov pred dežjem.

Ta dan sva na kolesu nabrala 108 km in premagala 3100 metrov vzpona.

Dan 4 - easy day

Valdidentro – Cancano – Valdidentro – Passo Foscagno – Valdidentro

Četrti dan oziroma tretji dan priprav v Dolomitih je bil malce krajši in lažji. Originalen plan je bil, da se povzpneva proti jezeru Cancano, ki je tik nad Valdidentrom. Klanec nama je bil zanimiv samo zato, ker je na Stravi (za nepoznavalce: aplikacija oziroma spletna stran, kjer lahko planiraš poti in iščeš segmente ter svoje športne podvige deliš z ljudmi, ki ti sledijo) izgledal tako vijugast, da sva se konkretno nasmejala, ko sva ga videla. Nisva pa računala, da bo na vrhu tako lep pogled na dolino Bormia! Takih easy ride-ov si želim še več. Vijugaste serpentine na Cancano so me skoraj bolj navdušile kot tiste na Stelviju ... skoraj ...

Po spustu nazaj v naše izhodiščno mesto sem se počutil tako dobro, da sem bratu rekel, da bom potegnil še na Passo Foscagno, čeprav sem ga že prevozil prvi dan. Takrat sem prvič izgubil družbo soborca, ker je brat rekel, da bo on kar zaključil, saj je bil naslednji dan v planu precej brutalen strm vzpon ... ki mu sledi še en precej dolg vzpon.

Skupaj je naneslo ta dan (vsaj zame) prevoženih 61 km in 1700 metrov vzpona.

Dan 5

Valdidentro – Mazzo di Valtellina – Mortirolo – Ponte di Legno – Passo Gavia – Ponte di Legno

Dan, katerega bi se moral, po bratovih besedah, bati. Jah, iskreno povedano se ga nisem, me pa je presenetil. Pojdimo po vrsti. Od Bormia do vznožja Mortirola je bila vožnja res huda ... vetra ni bilo, dolina je šla ves čas na dol ... letelo je tako hitro, da sem mislil, da sem na dirki. Že prvi del dneva je bil super, ker sem o dolini, kateri sva par dni nazaj preklela vse mogoče, spremenil mnenje – kako ga ne bi, če pa nisem niti malo trpel in pravzaprav ugotovil, da je dolina res lepa. Ob pričetku vzpona na Mortirolo sva takoj padla vsak v svoj tempo - večinoma sva vozila v klance vsak po svoje, na vrhu pa sva se seveda počakala. Ta zloglasni prelaz je RES STRM! Ko nisem gledal na kolesarski računalnik in na nekaj predelih mislil, da se je klanec res položil, pa je bil pogled na računalnik pravi šok - 10% klanec! 10% klanec se je zdel skoraj kot ravnina ... TAKO FAKING STRMO JE. No, pa tudi tega »hudiča« sva premagala. Vrh je bil kar lepa odrešitev za pekoče noge.

Pot naju je naprej vodila v dolino in po njej navzgor do Ponte di Legna. Še ena podobna dolina kot tista od Tirana do Bormia. Neskončno vzpenjajoča se cesta do začetka vzpona na Passo Gavia. Še pred tem pa ... MALICA 🙂. Vzpon na Passo Gavio je bil zame najtežji izmed vseh. Pa ne zato, ker je bil »zajeban«, ampak zato, ker se je le malce nabrala utrujenost v nogah, pa tudi Mortirolo ni pomagal, da bi bilo kaj lažje. Drugače je to lep vzpon, sicer na ozki cesti, a pogledi so nekaj posebnega. Nekje na tri četrt poti do vrha, mi je mlajši brat iz spremljevalnega avta povedal, da naju bo moj sotrpin na kolesu počakal v dolini. Enostavno je bilo zanj vse skupaj rahlo preveč, a če sem iskren, me je presenetil, da je uspel odvoziti toliko brez da bi imel kakšne resne težave. Po eni strani sem mu bil kar malo »fouš«, da ni uspel priti do vrha. TAKŠNEGA MRAZA NA VRHU NI BILO NOBEN DAN. Nase sem zmetal čisto vse, kar sem imel v avtu na razpolago. Še vedno ni bilo dovolj in ves tresoč od mraza sem na hitro naredil par fotk in se pognal v dolino. Na srečo je bila cesta po spustu praktično prazna ... ne vem, če sem srečal 10 avtomobilov. Brat me je počakal malo pred koncem spusta. Kerlc je našel edino mesto s klopco v začetnih kilometrih vzpona, kjer je sonce sijalo mimo vseh dreves in se malo posončil. Sam pa sem, še 10 minut nazaj, zmrzoval na vrhu. Kdo je izbral boljšo pot?

No, po 113 km in 3200 metrih vzpona se je kosilo prileglo kot še noben dan prej 🙂.

Dan 6 - zadnji dan

Valdidentro – Tirano – Aprica – Capo di Ponte – Lago d'Iseo

Na zadnji dan sem ostal sam. Brat je rekel, da ima dovolj, da ni dovolj spočit, tako da sem se lotil zadnje »etape« sam. Bila je pravzaprav najlažja izmed vseh ... kot na Touru ali Giru ... paradna etapa (malo za šalo, malo za res). Pot po dolini od Bormia vse do Tirana je bila hitra in smešno lahka ... skoraj ne bi rabil poganjati. Na koncu Tirana sem zavil levo in se zapodil v klanec na vrhu katerega je manjše smučarsko središče po imenu Aprica. Sam klanec je bil tako položen, da sem se počutil kot da bi vozil na Giru (s podobno hitrostjo kot »profiji« v klanec), le da oni vozijo s tako hitrostjo na precej strmejše klance. Na vrhu menjava bidonov in nekaj hrane iz spremljevalnega avta, potem pa samo na dol ... ves čas na dol do konca. Zveni precej preprosto, seveda pa tak dan ne mora biti brez vetra ... V GLAVO ... še vedno je letelo, ampak niti približno toliko, kot bi človek mislil, da bo, ko se pelje po takih strminah navzdol. No, kljub vetru se mi je uspelo prebiti do cilja. Lago d'Iseo ... lep pogled iz mesteca na jezero. Izgleda kot Blejsko jezero, le da je veliko večje. Pa tudi otok na jezeru je vsaj petkrat večji. Lepa »turca« za zaključek lepega tedna, preživetega v lepi gorski pokrajini in dobri družbi.

Na koncu je skupaj zneslo 135 km in 1000 metrov vzpona.

Za tiste, ki jih zanima, koliko sem prekolesaril v petih dneh skupaj: