Ah ja, leto 2020 ... sploh lahko zapišem kaj brez omembe korone?

Začelo se je normalno, treningi v januarju doma, priprave v februarju pred začetkom sezone, ki smo jih z ekipo opravili v Istri. Sedem dni piljenja forme in priprav na prvo dirko sezone, ki je bila za nas v začetku marca v Umagu.

Iskreno nisem pričakoval, da bom dirkal marca, ker je bilo planirano, da bo dirk dovolj kasneje in drugje ter da je Umag preveč nervozen za tako neizkušenega kolesarja. Pa so me vseeno izbrali. Na dan dirke je bilo vreme hladno, poleg tega pa je še deževalo. Človek bi mislil, da sem navajen mrzlih pogojev na tekmah, ker sem prej 13 let cele zime letal okoli tudi ko je bilo -20°C. Klinac. Tako kot me je zabilo takoj po štartu, me ni še nikoli nikjer! Totalno beden občutek, ko se noge zmrznjeno vrtijo, brez da bi od sebe dale kaj moči. Glava je sledila skupini, noge pa so ostajale nekje zadaj ... občutek sem imel, da grem v rikverc. Sam pri sebi sem si mislil: »Kaj za hudiča?!«. Zdržal nisem niti en krog in, ko me je ujela »metla«, sem tekmi lahko rekel le adijo.

Tako osramočeno se še nisem počutil. Ob vedenju, da to ni niti približno prikaz realnega stanja pripravljenosti. Kako malo časa sem si glavo belil s tem, zakaj je do tega prišlo, je res presenetljivo. Eno uro po odstopu z dirke, ko so ostali še dirkali, sem že vedel, kje je šel dan v franže. Tisti moment sem sprejel odločitev, ki se jo bom držal do konca kariere: »V kolikor si športnik že 15+ let in veš, kaj rabi tvoje telo za optimalno obratovanje, poslušaj sebe in nikogar drugega!« Priti na start brez ogrevanja je bila usodna napaka. Na štartu sem bil prezebel, neogret ampak suh. Bolje bi bilo in je vedno bilo, če sem bil na štartu moker in ogret. Telo na delovni temperaturi, kot dirkalni avto in pika.

Teden dni po tisti (zame) usodni sredi, pa se je začelo apokaliptično obdobje povezano s korona virusom. Tekme so odpovedovali levo in desno, sledila pa je, kot vsi vemo, karantena. Obdobje karantene mene sicer ni toliko dotolklo, ker sem precej navajen biti sam s svojimi mislimi in imeti malo fizičnega kontakta z ljudmi. Ampak tudi tega se naveličaš ... fino je imeti vsaj opcijo iti do prijateljev. Kar se treningov tiče, pa je to pomenilo en kup voženj na kolesu na trenažerju in gledanja v steno. Na srečo pa smo kmalu lahko začeli voziti po občini, kar pri nas v Kamniku niti ni tako slabo. Imamo klance, imamo Tuhinjsko dolino, imamo gore za pohode ... ni da ni. Dirk pa tako še nekaj časa ni bilo v planu.

Prva dirka je bila kriterij Tadeja Pogačarja in takoj zatem državno prvenstvo v cestnem kolesarstvu. Oboje v juniju. Kriterij Tadeja Pogačarja je bila dirka, ko sem se prvič peljal ob kolesarjih, ki jih gledamo na televiziji. Priznam, dober občutek. Bil pa bi vrhunski, če bi še z njimi prišel do cilja. Že tako se za elite konkurenco še ne znam dobro voziti v skupini, na kriteriju pa je en kup rinjenja in postavljana, drugače si takoj na »elastiki«. In to se mi je tudi zgodilo. Vse, kar sem si želel po tej dirki je bilo, da bi čim več dirkali na cestnih dirkah, da se lahko vsaj začnem učiti vožnje v skupini. Morda se mi je tu kriterij prvič malo zameril ...

Državno prvenstvo v Cerkljah na Gorenjskem je bilo drugačno. Dirkalo se je sicer kar hitro, ampak vsaj malo sem se lahko vozil v skupini, skušal priti od zadaj do sprednjega dela grupe in držati pozicijo. Ob Pogačarjih, Rogličih, Mezgecih, Mohoričih in podobnih mi je to seveda svetovno uspevalo ... NOT. Sem pa se vsaj malo začel učiti. Poleg vseh teh imen s pro toura, pa so bile tu še slovenske ekipe in kolesarji, ki so po večini že od malega na kolesu in imajo dirkanje v mezincu. Nimam si kaj očitati, pač se je treba teh stvari naučiti in najboljša šola so dirke same. Sicer sem se v pelotonu uspel držati do napake, ki me je stala stika z glavnino. Dva kroga zapored mi ni uspelo dobiti bidona na »feed zone«, zaradi česar sem se odločil iti ponj do ekipnega avtomobila, ki se je ves čas vozil za dirko. To sem storil v predzadnjem krogu, na mestu, kjer je prej pet krogov zapored tempo dirke padel. Oh, kako sem se uštel. Takrat so spredaj »pohodili plin« in pol kroga sem potreboval, da se sem od avta vrnil in končno ujel glavnino, ki pa je bila takrat na najtežjem delu kroga. V nogah enostavno ni bilo več moči, da bi držal stik z glavnino. Kog in pol sem se sam vozil po ravnini in potem mirno odpeljal še klanec do Ambroža pod Krvavcem. Dirko sem zaključil, kljub napaki. Draga, a dobra šola ;)

Konec junija je sledilo še državno prvenstvo v vožnji na čas na Pokljuko. Kronometer je potekal na trasi Spodnje Gorje - Pokljuka. Približno 7km klanca in 7km ‘’kvazi’’ ravnine. Držal sem se tempa, ki sem si ga zastavil, ampak moram priznati, da mi je bilo jasno po parih minutah, da to ni to. Noge so bile čudne, pulz visok, vati nizki. Vse na glavo. »Bele miške« sem parkrat videl od napora. Kot da ne bi imel dovolj težav sam s sabo, mi je pred najstrmejšim delom s sprednjega zobnika padla veriga. Odpnem čevlje, se ustavim, primem verigo in jo naštimam nazaj na zobnik. Zajaham kolo, vpnem se v pedala in pošljem vse v tri ... vemo kam in grizem naprej, kolikor mi je telo dalo, do cilja.

V juliju je bilo še državno prvenstvo v kriteriju na Pokljuki ter v avgustu še kriterij v Kranju. Pri teh dirkah ne bom zgubljal besed, ker so samo za pozabo. Prav veliko se itak ne spomnim ... sem jih pozabil. ;) Rečem lahko samo: »Prek***i kriteriji!«.

Ko gledam nazaj na to leto, lahko priznam, da je nastala situacija vplivala name. Brez dirk oziroma s tako malo speljanimi, sem videl en kup nihanja v samemu sebi. Ne razumeti narobe, še vedno sem želel isto, še vedno so sanje ostale take kot prej, še vedno sem oddelal vse treninge. Manjkala pa je tista dodatna vnema, ki vem, da jo imam v sebi in je potrebna za doseganje ciljev. Nekje vmes se je izgubila. Zagotovo so dirke, ki so šle vse prej kot po planu, še dodatno ubijale mojo samozavest in predanost. Bilo je čudno, ker tega nisem vajen doživljati.

Kot da to ne bi bilo dovolj, je konec avgusta sledilo tuhinjsko presenečenje. Na trening sem šel na Trojane proti Vranskemu in čez Tuhinj nazaj proti Kamniku. Vse sem naredil po planu z eno majhno prilagoditvijo. Od Motnika dalje sem se proti domu peljal kar z avtom. Bližnje srečanje s traktorjem je pustilo posledice. Sicer sem bil najprej prepričan, da ni nič hujšega, ampak kaj več o sami nesreči in mesecih po tem pa v naslednjem blogu :)