Blog #3 - Prva sezona

november 2019

Začelo se je septembra 2018 z idejo, da bi se preizkusil v kolesarstvu. Iskreno povedano se nisem sam spomnil, da bi se podal v to. Bil je nekakšen splet okoliščin. Dogovor s podjetjem Spiegel bikes, da bi postal njihov evropski ambasador, je bil velik del začetka. Moja managerka, s katero sem sodeloval zadnje leto v nordijski kombinaciji, se je z njimi pogovarjala o tem, ker sva bila zmenjena, da bova kljub mojemu zaključku športne poti sodelovala na primernih projektih, ki jih bo izvajala. Dogovor ambasadorstva je bil prvi kamen v mozaiku.

Sledilo je nekaj pogovorov z managerko in bivšim sošolcem s srednje šole, ki je triatlonski trener, ki so kot z bencinom polili mojo še gorečo željo po športnem življenju v profesionalnem smislu. Ne me narobe razumeti. Nordijsko kombinacijo sem zapustil brez slabe vesti in brez kasnejših pomislekov, toda v sebi sem imel še željo po borbi in športnem dokazovanju, saj sem vedel, da nisem pokazal vsega, kar zmorem. Ti pogovori so položili kar nekaj kamenčkov v mozaik odločitve in zadnji odločilni kamenček je bilo testiranje na Fakulteti za šport. Rezultati testiranja so bili dovolj dobri, da sem »skočil« v kolesarstvo brez da bi še enkrat razmislil.

Kolesarstvo mi je bilo všeč že prej, a sem se ga le redko lahko posluževal, saj je bilo zaradi smučarskih skokov to skorajda prepovedano po mesecu juniju - preveč je škodilo eksplozivnosti.

In tako se je začelo. Najprej s sodelovanjem s prej omenjenim triatlonskim trenerjem. Za moje treninge je skrbel od oktobra 2018 do sredine januarja 2019. Treningi v mrazu me niso motili, kljub temu da pravih kolesarskih oblačil za zimo sploh nisem imel. Sem pa imel vsa mogoča oblačila od teka na smučeh, tako da sem kombiniral vse živo, da me na kolesu ni (preveč) zeblo. Verjetno sem izgledal kot kekec, pa mi je bilo povsem vseeno. Treninge sem opravljal v mrazu, v dežju, pri +2 stopinjah, pa tudi po snegu sem se vozil s cestnim kolesom. Nič me ni ustavilo. No, kakšen vikend je trening zvisel, saj starši še niso vedeli, da je odločitev padla. Da smo doma ohranjali dobre odnose, sem kakšen trening spustil, saj sem nekako pričakoval, da bodo moj ponoven odhod v šport stežka razumeli in podprli.

Decembra sem le zbral pogum in jim zaupal moj plan za naprej in moram priznati, sprejeto je bilo bolje, kot sem mislil, da bo. Vseeno ni bilo kar tako ... bilo je kar nekaj razburljivih pogovorov in predvsem nerazumevanja, borb ter pregovarjanja. Toda, kdor me vsaj malo pozna ve, da ko se nekaj odločim (v takih razsežnostih), ni poti nazaj. Tak pač sem. Ko se odločim nekaj tako velikega, se odločim za to 100% in ne nekaj na pol.

Po vsej tej drami doma sem lahko nemoteno treniral in živel za kolesarstvo. Z januarjem me je pod okrilje vzel Kolesarski klub Nova Gorica in plane treningov sem dobival od trenerja ekipe MebloJogi – proconcrete. Tekmoval sem pod njihovimi barvami. Vse dirke so bile na nivoju amaterskega kolesarstva, kjer je bil plan za sezono 2019 nabrati čim več izkušenj. Vožnja v skupini, spremljanje dogajanja, poizkušanje napadov, šprinti, taktika ... Celo leto sem bil neobremenjen z rezultati, samo da se bi naučil čim več različnih aspektov dirkanja v kolesarstvu.

Na začetku moje kolesarske kariere je bil dogovorjen plan, da če v dveh letih ne pridem v ekipo, s katero bom lahko vozil dirke Elite kategorije, potem očitno nisem pravi za ta šport. Res je, da sem v kolesarstvu začel z nule, a imel sem najmanj 5 let izkušenj s tem, kaj pomeni celovit pristop k športu. In na to sem računal, to je bila moja prednost. Nisem se potreboval učiti iz nule, kako mora profesionalni športnik živeti, kaj vse mora delati, da svoje telo lahko žene na vsakem treningu in da lahko vsak vikend na tekmi iz sebe stisneš maksimum. Vse treninge, vse intervale in vse tekme sem oddirkal 100%, ker sem to znal. Že v prejšnjem športu sem se naučil, da je treba telo poslušati in razumeti, kaj ti z določenimi signali želi povedati. To je bila tista prednost, ki je bila na moji strani.

Skozi celo tekmovalno sezono sem se učil in svoje življenje prilagajal temu, da sem bil vedno spočit, ne zategnjen in z glavo pri stvari. Morda kateremu zunanjemu opazovalcu izgleda, kot da se zmrdujem in ne vem, kaj bi rad, ko sem menjal zaposlitve, delo, kot po tekočem traku. Toda delo ob športu je bilo zame točno to ... delo OB športu. Ne šport ob delu! Vse je bilo prilagojeno temu, da je moje telo napredovalo, da je moja moč in moja samozavest na kolesu rastla. VSE sem PODREDIL temu, da USPEM izpolniti prvi večji cilj v kolesarstvu.

Bilo je veliko zanimivih dirk, veliko padcev, veliko kaosa, veliko vpitja – vse od drugih, ne od mene ... no, enkrat sem se tudi sam z enim kolesarjem skregal, ker me je po krivem obdolžil. V duhu dirke, v tistem stanju glave, mi je odneslo 'teglc' in sem ga tako nazjal, da se mi je potem še pet minut opravičeval. Ena izmed stvari, ki sem jih opazil v kolesarstvu je, da so živci vedno na koncu, ker noben noče ribati asfalta in vsi želijo biti spredaj. Tako, da sem slišal veliko vpitja v skupini in ponosno lahko rečem, da se name niso nikoli drli zaradi nesposobnosti vožnje v skupini ali kakšnih osnovnih kolesarskih stvari. Torej se tako slabo oz. nevarno že nisem vozil 😉 .

Definitivno sem opazil tudi to, da so malo daljše dirke res, res napete in da je potrebno biti zbran od kilometra 0 do cilja. Daljše dirke so že tako ali tako fizično naporne, a so tudi psihično zelo zahtevne. Ves čas gledaš, kaj se dogaja spredaj, če kdo beži, kam se zavija, kako boš prišel bolj v ospredje skupine, kateremu kolesarju zaradi nevarne vožnje res ne smeš slediti. To zgodbo moram povedati ... na eni izmed dirk se vozim v prvi skupini. Vozim za neznanim kolesarjem kakšne tri kilometre. Toliko je bilo neprijetnih trenutkov za njim v tistem času, da sem si rekel, da moram narediti premik in se nehati voziti za njim. En kilometer potem, ko sem se rešil njega pred mano, je povzročil padec in s sabo na tla potegnil še cca pet kolesarjev. O tem govorim ... pomembno je izbrati prave ljudi, ki jim slediš in imeti oči na pecljih ves čas.

Sedaj imam tako imenovani 'off-season' (pavza), tako da imam veliko časa, da preštudiram, kje sem bil dober, kje sem delal preveč napak, kaj še lahko izboljšam in predvsem, kaj bom še moral delati za čim večji in hitrejši napredek. Kolesarske sezone 2020 se že veselim in komaj čakam, da začnem spet trenirati s polno paro 😊.

photo credit: prijavim.se

Ključne besede: prva sezona; kolesarstvo; ambasador; športno življenje; nordijska kombinacija; testiranje; managerka; triatlonski trener; trening; zima; mraz; dež; sneg; cestno kolo; Kolesarski klub Nova gorica; trening plan; izkušnje, taktika; rezultati; elite; celovit pristop; tekma; intervali; maksimum; dirka; kolesarska sezona