Svoj zadnji zapis sem končal z zaključkom kolesarske sezone 2020, ki je bila skrajšana zaradi nepredvidenega dogodka. Konec avgusta, med treningi in pripravami na zadnje tekme korona sezone, sem se znašel v zame neznani in novi situaciji ... poškodba ...

Takole nekako se je vse skupaj zgodilo.

Sreda, 26. 8. 2020, lep sončen dan. Zjutraj vstanem kot ponavadi, pojem zajtrk in spijem kavo. Pripravim si bidone in hrano, se oblečem in zajaham delovni stroj - kolo. Z zavedanjem, da imam na planu nekaj 15-minutnih intervalov po ravnini, si izberem traso Kamnik – Lukovica – Trojane – Špitalič – Kozjak – Kamnik. Do Trojan oddelam prvi interval in sem zadovoljen, saj se počutim dobro. V Tuhinjski dolini se odločim narediti drug interval. Začnem praktično takoj, ko zavijem levo v Tuhinjsko dolino. Kot vedno mi veter piha kontra in mi stopi na živc (haha). Držim se zapovedane cone in delam interval. Tam nekje v Motniku slišim za seboj vozilo, ki me, iz meni neznanega razloga, ne prehiti. Po kakšnih 500 metrih pogledam nazaj in vidim, da se za mano pelje traktor.

Cesta je tam res malo nepregledna in vijugasta, zato še v glavi pomislim "končno en pameten človek za volanom ... bo počakal, da bo cesta pregledna in me bo normalno prehitel". Cesta se zravna in nasproti ni nobenega avtomobila. Traktorist se odloči peljati mimo mene in to takoj slišim ... mašina je zarohnela glasneje. Nič nenavadnega in povsem običajno. Res je, da sem se peljal skoraj 40 km/h, traktor pa ni bil Zetor, ampak precej novejša in zmogljivejša zver. Ko se pripelje vštric mi "majster" uspe še pohupati, nato pa, ko je bila njegova zadnja guma malo pred mojo sprednjo, sunkovito zavije nazaj na svoj pas. Vse bi bilo ok, če ne bi imel priklopljenega obračalnika trave (pajka). Ta hudič pa ni trdno fiksiran v traktor. Ima hod levo in desno in to je tisto, kar je presenetilo mene, še bolj pa traktorista. Traktor se ob vrnitvi na moj pas sicer pelje naravnost, sila zavoja nazaj na vozni pas pa pajka pahne še bolj v desno ... ta me butne v levo roko in posledično moja roka potisne balanco v desno ... sledi spektakularna salta čez balanco. Vsaj upam, da je zgledalo atraktivno, če se je že moralo zgoditi :P

Ko se zavem, da sem na tleh, najprej pogledam kje je kolo in še bolj pomembno, če je s kolesom vse ok. In ne, ni bilo vse ok, haha. Balanca nekam čudno zasukana, sprednje kolo se ne obrača ... že preklinjam na polno. Dokler adrenalin malo ne popusti in opazim "požlajfane" prste. Zakolnem tja v zrak, pa si mislim, ok, ni sile. Pogledam dres ... ni strgan in komaj se vidi, da sem bil na tleh. Potem pa mi počasi začne nagajati desna noga, ko hočem peš ob kolesu na varno, da v miru zrihtam poškodovano kolo in se odpeljem do doma. Kar nekako ni šlo in to prav vsakič, ko sem stopil na desno nogo.

Pokličem brata, naj me pride iskat z avtom in mu še zagotovim, da sem ok in da sem se itak samo udaril in bo čez dva dni bolečina pošla.

Kasneje isti dan se je izkazalo, da je bilo huje kot sem mislil in obisk urgence je bil nujen. Slikanje medenice, in rezultat? Počena medenica - desna črevnica ...

Na srečo se ni nič zamaknilo in je bilo potrebno "samo" mirovanje in premikanje s pomočjo bergel. Sprva sem bil malo jezen, a obenem sem hitro prišel do zaključka, da sem imel srečo v nesreči. Traktorist bi me s pajkom lahko zahakljal za roko in me vlekel, bog ve kako dolgo, za seboj. Lahko bi se mi kost zamaknila, kar bi zakompliciralo zdravljenje ... Skratka, lahko bi se še precej slabše končalo.

Po navodilih doktorja naj bi se čim manj premikal dva meseca ... lepo vas prosim, ste nori?! Ne bom in ne moram si privoščiti biti neaktiven dva meseca!

Takoj, ko sem lahko začel stopati na nogo, sem obiskal Inštitut za medicino in šport v Ljubljani, kjer so mi, glede na poškodbo, pripravili vaje in plan treninga za jačanje trupa, rok in nog brez prehitre obremenitve medenice. Ravno tam, čez razpoko, se namreč pripenjajo mišice stegna in trupa. Zategovanje v katerokoli smer bi lahko hitro zamaknilo nezaceljeno kost. S super vajami in nadzorom med rednimi obiski, kako jih izvajam, sem praktično naredil odlično pripravo na pripravljalno obdobje za sezono 2021. Res velika zahvala Inštitutu za medicino in šport in menedžerki, ki nas je povezala. Brez tega, dvomim, da bi se takoj, ko sem ponovno sedel na kolo, počutil tako dobro in suvereno. Menim, da mi je celoten proces rehabilitacije prinesel še boljši in celovitejši pristop h kolesarstvu. Predvsem sem spoznal področja treninga, katerim se na splošno daje premalo pozornosti in pripomorejo k boljšemu kolesarjenju bolj kot sem si mislil.

Po dveh mesecih izvajanja rehabilitacijskih vaj in vsake toliko nekaj obratov na kolesu na trenažerju, sem končno spet lahko sedel na kolo in pričel s pripravami na novo leto in novo sezono. Kot je sedaj že jasno, sem z novim letom zamenjal tudi ekipo. Sedaj sem član ekipe Kolesarskega kluba Kranj, kjer imajo dolgo in bogato tradicijo kaljenja kolesarjev, kar nekaj odličnih.

V naslednjem zapisu razkrijem kaj več, kako smo se pripravljali na dirke in o fantih, ki so v ekipi :)